Pred mesecema, v obdobju, ko se je zdelo, da se je vse, kar sem zadnja leta gradila v svojem življenju pričelo razblinjati kot milni mehurček, je v moje življenje vstopila oseba. Vstopila je nepričakovano, spontano. Morda mi je bila namenjena prav zaradi sporočila, ki mi ga je prinesla. Sporočilo, ki mi ga je dala je bilo sicer zelo enostavno, preprosto…..za moje življenjsko obdobje v katerem sem se čez noč popolnoma nepričakovano in nepripravljeno znašla, pa je imelo veliko večjo konotacijo. Sporočilo se me je nehote dotaknilo. V meni je naredilo premik. Sporočilo oziroma stavek sem dejansko začutila v sebi. Zelo preprosto se je glasilo:
Jasmina, sreča je stvar odločitve.
Tako enostaven stavek, pa toliko osebnega izziva. Moj miselni tok je nenadzorovano stekel v več smeri: Kako se odločim za srečo, ko je v meni toliko bolečine? Kako se odločim za srečo, ko je v meni toliko razočaranja? Kako se odločim za srečo, ko je v meni toliko žalosti? Kako se odločim za srečo, ko je v meni toliko zamere do osebe, ki sem ji v življenju najbolj zaupala? Kako? Odgovor sem imela na dlani.
Z jezo, žalostjo, grenkobo, zamero,… se ne odločam za srečo. S temi občutki se ne odločam za svoje življenje in ljubezen do življenja. Ne odločam se zase.
Pričela sem proces. Proces spuščanja. Proces odpuščanja. ZAKAJ in predvsem KAKO odpustiti? Kaj odpuščanje pomeni zame?
Odpustim zaradi sebe. Odpustim, da se razbremenim teh občutkov, ki me vlečejo na dno in mi ne pustijo polnega vdiha. Odpustim, da bom v svojem srcu svobodna, da na svojih prsih ne bom čutila teže teh negativnih čustev. Odpustim, da se bom ponovno iskreno in brez grenkobe veselila vsega lepega kar je v mojem življenju. Odpustim, da se bom spet smejala malenkostim, da se bom spet igrala skozi življenje, da bom ponovno osebnostno igriva in nagajiva, da bom spontana in svobodna.
Odpuščam tako, da sprejemam vsa moja čustva. Da si jih dovolim. Da se smejim in jočem ob enem, kadar tako čutim. Odpuščala sem tako, da sem se pod tušem, ko je tekla voda po meni sesedla in dovolila svoji bolečini, ki se je zajedla do kosti in mojih organov, da se je izrazila. Da se je izprala. Odpuščala in spuščala sem tako, da nisem brzdala svojih čustev in jih nisem tlačila. Dovolila sem jim in še jim dovolim, da enostavno so. Odpuščam tako, da celotno situacijo sprejemam. Da spuščam situacije, ljudi in dogodke, na katere nimam vpliva. Da se ne upiram. Da grem s tokom življenja. Da sprejemam v svoje življenje nove ljudi, situacije in dogodke, ki me navdihujejo s pozitivizmom, s pogledi na življenje, z neomejenostjo, s svobodo. Da ozaveščam, da nič v življenju ni večno. In predvsem, da preokvirjam svoje misli. Da nisem žalostna in zagrenjena, ker se je zgodba končala. Da sem hvaležna, ker se je zgodila. Odpuščam, da sem vsak dan hvaležna za nov dan in nove priložnosti. Odpuščam, da sem pozorna na vse tiste majhne in drobne stvari, zaradi katerih se mi nasmeji srce. Odpuščam z zavedanjem, da brez bolečine ne bi poznali pristnega občutka sreče. Odpuščam z zavedanjem, da je življenje, kljub vsem bolečinam, ki nam jih nameni, še zmeraj lepo, edinstveno in vsaka minuta neponovljiva. Odpuščam z zavedanjem, da mi je življenje s to situacijo ponudilo novo priložnost za učenje.
Ko odpustimo, to ne pomeni, da nam bo ta oseba še kdaj blizu. To ne pomeni, da osebo ponovno sprejemamo v svoje življenje. To ne pomeni, da se strinjamo z vsemi njenimi dejanji, odločitvami, besedami, ki jih je izrekla…
Odpustimo, da se razbremenimo vse teže znotraj nas, ki nam preprečuje, da poletimo. Odpustimo, ker se odločimo, da si zaslužimo svoj notranji mir. Odpustimo, ker se odločimo, da preteklost ne bo vplivala na našo sedanjost in prihodnost. Odpustimo, ker si želimo po poti življenja stopati z lahkotnim korakom.
Ko odpustimo, odpustimo zaradi sebe.
Odpustimo, čeprav nismo nikoli prejeli opravičila. Odpustimo, čeprav vemo, da si določenega ravnanja in vedenja nismo zaslužili. Ko se odločimo za proces odpuščanja se odločimo, da svoje srce in dušo očistimo žalosti, jeze, zagrenjenosti,….
Ko smo zmožni odpustiti brez opravičila tistega, ki nam je zadal bolečino, takrat vemo, da delujemo iz ljubezni. Iz ljubezni do sebe in iz ljubezni do življenja. Kako je lahko še boljše? Kaj je še mogoče?
Sem že tam? Sem v celoti odpustila? Sem samo človek. Človek s čustvi. Nisem še v celoti odpustila. In nič za to. Ponotranjam misel in vodilo: Sreča je odločitev. Vsak dan je več smeha, vsak dan je več igrivosti, vsak dan je več zaupanja, vsak dan je več radosti. Iz dneva v dan je več zaupanja v ljudi, iz dneva v dan je več zaupanja v ljubezen. Odločam se. Za srečo. Kajti….SREČA JE ODLOČITEV! Kako se boš ti odločil/a?