Odraščamo ob poslušanju pravljic in v svojih glavah ustvarimo iluzijo naše prihodnosti. Bodi pridna v šoli, izšolaj se, imej lepe ocene, dokončaj faks, poišči in dobi zaposlitev, ki ti bo nudila finančno stabilnost in varnost, poroči se, imej otroke in…živela boš srečno do konca svojih dni.
Ženske večinoma sledimo temu scenariju. Zgradimo podobo uspešne poslovne ženske, skrbne mame in dobre žene. Razdajamo se na delovnem mestu, skrbimo za dom, družino, otroke. Razpete med zadovoljevanjem potreb delovnih procesov del katerih smo in med številnimi obveznostmi domačega okolja, nas tempo tega na zunaj idealnega življenja posrka vase, brez da bi se tega sploh zavedale. Dnevi bežijo, leta tečejo, ob večerih, ko se izžete in izčrpane vležemo v posteljo, si želimo le še dobrega in poštenega spanca, da obnovimo čez noč energijo, naberemo novih moči. Tako v nov dan vstopimo z istimi vzorci, z istimi aktivnostmi, z istimi obveznostmi in z istimi prepričanji. Da bomo srečne, če bomo za vsako ceno poskrbele za srečo in zadovoljstvo ljudi okrog nas. Pogosto si ne dovolimo biti šibke, nadenemo si obleko »supermana«, saj je samoumevno, da bomo za vse poskrbele in da vse zmoremo.
In ne da bi se sploh zavedale kdaj in kako, se življenje odvije po svojem scenariju. Po scenariju, na katerega ugotoviš, nimaš vpliva. Po scenariju, ki ga spiše življenje. Po scenariju, ki ti prinese vse prej kot prijetne občutke. Potisne te na rob, te prisili, da se soočiš s svojimi najglobljimi strahovi…..Sama sem se s temi občutki srečala in soočila šele, ko se življenje ni odvilo po scenariju, ki sem si ga kot majhna punčka zarisala in vtisnila vase. Ko se je začelo podirati vse kar sem leta in leta gradila in se žrtvovala v prepričanju, da je tako prav in da je to edina prava pot zame. Imela sem uspešno kariero, za moja leta več kot odličen prihodek, tri otroke, moža, mačko in psa. Na zunaj idealno življenje, katerega bi mi marsikdo zavidal.
Moj notranji glas se je najprej pričel prebujati v sklopu moje kariere. In sledil je trenutek. Trenutek, ko sem začutila, da nekaj v mojem življenju manjka. Ko sem ne glede na vse obveznosti in zapolnjen urnik začutila nekje globoko v sebi praznino. Praznino, za katero sem bila prepričana, jo polnim z vsemi zunanjimi aktivnostmi in obveznostmi. In nekako sem ozavestila. Da nisem izpolnjena. Da ne živim svojega namena. Svojega resničnega življenja. Da želim v svojem življenju in od svojega življenja nekaj več. Ugotovila sem, da veliko stvari počnem v iskanju potrditve, da sem dovolj dobra, zunaj sebe.
Kar nekaj časa se je oglašal ta moj notranji glas, ki je prosil za spremembo. Glas sem utišala. Ga poteptala. Zanemarila. Večkrat. Več let. In glas je bil vedno močnejši. Z vse močnejšim glasom, je bila v meni prisotna vedno večja želja po spremembi. Z željo so se vzporedno prebujali tudi strahovi. Imam pogum? Si drznem? Si upam? Iz leve strani mi je šepetal glas: »Čas je, premakni se!« Na moji desni strani, se je vztrajno oglašal glas:« Kaj pa če….?«
Ob podpori svojega moža, da naj me ne skrbi, da mi bo stal ob strani, sem s strahom sprejela odločitev. Danes vem, da sem odločitev sprejela zaradi lažnega občutka varnosti, ki mi ga je zagotavljal. In podala sem se na svojo pot. Na pot tega, kar me v življenju veseli, kar rada in s srcem počnem in kar me izpolnjuje. Pričela sem uresničevati svoje najbolj skrite želje in hrepenenja. Strah je še zmeraj bil v meni prisoten. Strah pred neuspehom. Strah zaradi finančne eksistence. Strah pred padcem. In strah se je okrepil do največje možne intenzitete, ko mi je po dveh mesecih moje samostojne poti, kljub vsem zagotovilom, da se lahko nanj zanesem, mož namenil stavek: Imam te rad, zmeraj te bom imel rad, ampak….« In ostala sem sama.
Sama sem ostala v situaciji in v obdobju, ko sem potrebovala največ zunanje podpore. Vsaj tako sem bila prepričana. »Če se ne moreš zanesti na svojega partnerja, na osebo s katero deliš svoje življenje, svoje najbolj intimne želje, upanja, pričakovanja, na koga se lahko?« sem se spraševala. Iskanje tega odgovora ni spremenilo moje situacije. Še zmeraj sem bila sama z vsemi svojimi strahovi, sama z vsemi svojimi prepričanji, sama z otroci, s hišo, z mačko, psom, kreditom in vsemi položnicami. Počutila sem se razvrednoteno, nevredno, neuspešno, brezupno,…
Sledilo je soočenje. Težko soočenje in pogovor same s seboj. Odkrit in iskren pogovor, ki sem ga vsa leta zanemarjala. Ga dajala iz prioritetnega seznama. Kdo sem v resnici? Kdo si želim biti in kaj želim v življenju početi? Kaj me polni z energijo, me navdihuje, mi daje energijo za nov dan? Zakaj in od kod moje prepričanje, da mi ne bo uspelo? Od kod prepričanje, da potrebujem nekoga ob sebi, da mi krije hrbet? Od kod prepričanje, da potrebujem nekoga, ki mi bo dajal in zagotavljal občutek varnosti?
Soočenja so boleča. Soočenja s samim s seboj so težka. Niso lahka. Zahtevajo polno iskrenost do samega sebe. Zahtevajo popolno sprejemanje samega sebe. In takšna prinašajo tudi spoznanja. Kar sem znotraj sebe vibrirala, to sem zunaj sebe ustvarjala. Moja vibracija strahu je bila tako močna, da se je manifestirala v mojem resničnem življenju. Terjala me je, da sem se s svojim strahom soočila. Da sem ga sprejela. Da sem ga pomirila. Terjala me je, da sem prišla do spoznanja, da ne potrebujem v svojem življenju nikogar zunaj sebe, ki bi me izpolnjeval, osrečeval. Izpolniti in osrečiti se moram sama. Situacija me je naučila, da si upam, da zmorem in vse kar v življenju potrebujem, potrebujem samo sama sebe.
Če zmorem jaz, zmoreš tudi ti! Z malo poguma in vere vase!
Danes počasi in vztrajno gradim poslovno pot in zgodbo, z vsebinami, ki me navdihujejo in mi prinašajo notranje zadovoljstvo. Spoznavam nove ljudi, ki bogatijo mojo življenjsko pot, ki so me veliko novih stvari še dodatno naučili in ki me veliko novih stvari še bodo naučili. Še se prikradejo kdaj občutki strahu in še se prikrade kdaj misel: »Kaj pa, če….?«.
Oboje prijazno sprejmem, se zahvalim in ju nadomestim s hvaležnostjo. S hvaležnostjo, da sem svobodna. S hvaležnostjo, da iz mojega življenja izstopajo neiskreni ljudje in dajejo prostor drugim. S hvaležnostjo, da se vsak dan prebudim v novo jutro, v katerem lahko kreiram to, kar me veseli, navdihuje in prinaša občutke moje notranje izpolnitve. S hvaležnostjo, da se zavedam, da življenje ni samoumevno, da je lepo in da nam nudi vse možnosti, če smo le dovolj pogumni, da si to dovolimo.